Briljanti


Briljant je izraz za obliko brusa, ki omogoča, da pridejo posamezne optične lastnosti diamanta čim bolj do izraza. Ima 57 ploskvic – faset, na katerih se svetloba lomi in ustvarja ogenj diamanta. Briljant na fotografiji ima 1,21 karata (lahko pa ti najdem tudi kakšnega večjega, da bo prišlo bolje do izraza).

DIAMANT

Diamant je mineral, ki že več kot 3000 let soustvarja zgodovino človeka. Od nekdaj pomeni simbol moči, bogastva in lepote. Ima nekatere lastnosti, značilne samo zanj in tako drugačne od drugih mineralov, da ga zato tako občudujemo in cenimo.

Med vsemi znanimi minerali, danes jih poznamo že več kot 3000, je diamant eden najbolje poznanih in najuporabnejših mineralov. Njegovo ime izhaja iz grščine (adamas), kar pomeni nepremagljiv. Nepremagljiva je namreč njegova trdota, saj je med vsemi minerali najtrši. Glede na kristalokemične lastnosti ga uvrščamo v ogljikovo skupino samorodnih prvin, kateri pripada tudi grafit. Zaradi različne kristalne strukture in različnih pogojev kristalizacije lahko prvina ogljik nastopa v obliki dveh povsem različnih mineralov. Diamant je prozoren, brezbarven, rumeno, rjavo, zeleno, modro ali rdeče obarvan. Grafit je v nasprotju z diamantom izjemno mehak, neprozoren in siv do črn mineral. Diamant odlikujejo edinstvene optične lastnosti in je uporaben kot drag kamen. Kristali v kubični singoniji in ima lahko razvitih veliko kristalnih ploskev. To se pokaže v morfološki pestrosti kristalov diamanta.

Uporabno vrednost mineralov določajo njihove kemične in fizikalne lastnosti. Diamant ni topen v kislinah. Topi se le v kombinaciji kromove (VI) kisline in žveplove (VI) kisline. Pri segrevanju diamant že pri 800 °C preide v ogljikov dioksid (CO2). Tako lahko dobi diamant zaradi segrevanja med oblikovanjem kovinskega dela nakita motno površino, ki jo moramo ponovno spolirati. Najpomembnejša fizikalna lastnost diamanta je njegova trdota. Ker je absolutno najtrši znani mineral, ga je že nemški mineralog Friedrich Mohs uvrstil na najvišje (deseto) mesto trdotne lestvice, ki jo sestavlja deset mineralov. Omenjena trdotna lestvica ni izraz realnih razmerij trdote, zato je primernejša absolutno izmerjena trdota. Merimo jo prav z vtiskanjem diamantne konice v mineral. Diamant je 140-krat trši od rubina, ki ima oznako 9 na Mohsovi trdotni lestvici. Tako kot pri veliko mineralih je tudi pri diamantu trdota odvisna od lege ploskve, kjer jo merimo. Pravimo, da je trdota anizotropna lastnost minerala. Največjo trdoto izmerimo pri diamantu na ploskvah oktaedra, sledijo ploskve kocke in rombododekaedra. Diamant je trd mineral, vendar pa ni trden. Če ga udarimo z ostrim predmetom, se bo vedno razklal vzporedno ploskvam oktaedra, ne glede na to, kakšno vidno kristalno obliko ima. Diamant ima namreč popolno razkolnost po ploskvah oktaedra. Izkoristimo jo pri brušenju diamantov, saj je oktaedrska oblika razmeroma dobra izhodiščna oblika za nadaljno obdelavo. Med optičnimi lastnostmi, ki bistveno vplivajo na videz diamanta, moramo posebej poudariti barvo, visok lom in disperzijo svetlobe. Diamanti so pogosto brezbarvni ali pa so rdeče, modro, zeleno, rumeno in rjavo obarvani. Če imajo veliko vključkov drugih mineralov, so lahko tudi sivi ali črni. Obarvanost običajno povzročajo sledne prvine in napake v strukturi diamanta.

Osnovno merilo, kako se vidna svetloba lomi na prehodu iz zraka v kristal, nam podaja lomni količnik minerala. Diamant ima zelo visok in stalen lomni količnik, ki znaša 2,414. zaradi tega ima svojevrsten diamantni sijaj, ki je značilen le za redke minerale. Razliko med lomnim količnikom redeče in modre svetlobe imenujemo disperzija svetlobe, ki je pri diamantu izjemno visoka. Do izraza pride pri brušenem diamantu, ko brezbarvni dragulj žari v mavričnih barvah.

Med fizikalnimi lastnostmi diamanta moramo omeniti še fluorescenco in fosforescenco. Fluorescenca je pojav, da nekateri minerali sevajo bolj ali manj intenzivno svetlobo, če jih osvetlimo z delom svetlobe ultravijoličnega dela spektra. Pri tem lahko na primer brezbarvni diamant seva modro, svetlo zeleno, rumeno ali celo rdečo svetlobo. Za diamante je značilna tudi fosforescenca. To je pojav, da sevajo svetlobo še potem, ko smo diamant prenehali osvetljevati z ultravijolično svetlobo. Redki diamanti lahko fluorescirajo tudi pri obsevanju z dnevno svetlobo. Diamant je dober prevodnik toplote. Zato se nam zdi, da so diamanti hladni, ko jih držimo v roki.

Diamanti v naravi kristalizirajo iz taline magme v globinah med 100 in 300 kilometri, kjer je temperatura nad 1200°C in pritisk nad 50×103 bara. Magma potuje po razpokah skozi matično kamnino proti površju Zemlje. Na površini Zemlje magma hitro otrdi. Magmatske kamnine, ki nastanejo pri ohlajanju magme z diamanti v razpokah, so kimberliti.

Zanimivost: Največji diamant vseh časov so našli leta 1905 v Južni Afriki. Imenovali so ga Cullinan in je imel 3106 karatov. Iz njega so zbrusili kar 105 draguljev, med katerimi ima največji 530,20 karata (Cullinan I) in je v angleški kraljevi zbirki. Diamant, imenovan »fancy intense golden yellow«, je danes največji znani nebrušeni diamant in ima 890 karatov. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi iz njega lahko zbrusili diamant z maso okrog 600 karatov in bi tako lahko postal največji brušeni diamant. Najznamenitejši modro obarvani diamant (hope) iam 44,50 karata. Hranijo ga v zbirki inštituta Smithsonian v Waschingtonu. Zaradi redke zelene obarvanosti je zaslovel diamant z imenom Dresden, ki ima 41 karatov.

BRILJANT

Briljantni brus je pogosta oblika brusa pri večini draguljev in tudi pri diamantu. Zato si oglejmo razmerja med posameznimi deli briljanta, vpliv teh razmerij na izplen svetlobe in imena posameznih faset brusa.

Briljant je izraz za obliko brusa, ki omogoča, da pridejo posamezne optične lastnosti diamanta čim bolj do izraza. Ima 57 ploskvic – faset, na katerih se svetloba lomi in ustvarja ogenj diamanta.

Pri vseh brusih je pomembno razmerje med zgornjim in spodnjim delom. Pri briljantu je to razmerje 1:3. Vsakršno odstopanje od idealne oblike povzroči slabši »ogenj« diamanta in s tem slabšo kakovost. Briljanti s previsokim spodnjim delom so na primer pretemni, briljanti s prenizkim spodnjim delom pa presvetli.

Glede na medsebojna razmerja ploskvic ločimo škarjasti in stopničasti brus. Za briljantni brus so značilni škarjasti stiki, pri stopničastem brusu pa se menjajo le nagibi posameznih ploskvic glede na osrednjo ploskev. Briljantni brus je v osnovi okrogel, čolničast (naveta ali markiza), ovalen, srčast ali hruškast (pendeloque). Stopničaste oblike so v osnovi zelo raznovrstne. Najbolj znane oblike so smaragdni brus in brusi, ki imajo imena po obliki brusa: trapezni brus, trikotni, pravokotni, kvadratni, rombski in še številni drugi.

DOLOČANJE KAKOVOSTI BRUŠENIH DIAMANTOV – 4C

Diamant je dragulj, ki ima zelo natančno določena merila za oceno kakovosti, ki jih na kratko označujemo s 4C. to pomeni, da kakovost diamanta določajo barva (colour), čistost (clarity), brus (cut) in masa (carat). Združenja gemologov in gemološki inštituti so v ta namen pripravili primerjalne lestvice z ustreznimi besednimi oznakami. Oznaka je sestavni del certifikata, ki rabi kot potrdilo o kakovosti diamanta. Posamezna združenja nimajo povsem poenotenih meril, kar je v praksi lahko zelo zavajajoče. Tako so v uporabi merila, ki so jih sestavili: GIA, Ameriški gemološki inštitut (Gemmological Institute of America), SCAN D.N., za Skandinavijo (Scandinavian Nomenclature) in CIBJO (Mednarodno združenje za juvelirstvo, srebrarstvo, diamante, bisere in druge dragulje – International confederation of jewellery, silverware, diamonds, pearls and stones).

BARVA

Barvo diamantov ocenjujemo v nevtralnem prostoru z belo svetlobo, katere valovna dolžina je predpisana (5000 – 5500°K). Kamen položimo na primerno zvit papir in ga opazujemo v vseh smereh. Najbolj priporočljivo je opazovati barvo na spodnjem delu spodnje polovice kamna, ker je vpliv preostalega dela kamna (odsevi, vpliv rondiste…) najmanjši. Pri določanju barve si lahko pomagamo s primerjalno lestvico. Ocena barve je seveda zelo subjektivna.
 

Opis obarvanostiSlovenska oznakaTradicionalne oznakeCIBJO / IDCGIA
brezbarvniabsolutno brezbavenriverexceptional white +D
 brezbarven exceptional whiteE
 brezbarven z rahlim belim nadihom top wesseltonrare white+ rare whiteF G
 brezbarven z belim nadihom  H
motno belirahlo motno beltop crystalslightly tinted whiteI
 motno belcrystal J
rahlo obarvanirahlo rumenkasto obarvantop crystaltinted whiteKL
   obarvani  rumenkasto obarvan rahlo rumeno obarvan   rumeno obarvan   cape  light yellow   yellow tinted colour 1  tinted colour 2 tinted colour 3  tinted colour 4M NO P QR S
barvastibarvasti diamantifancy colours … Z

Tabela: LESTVICA OBARVANOSTI DIAMANTOV

 Zato lahko za bolj objektivno oceno barve uporabljamo posebne naprave, kot so koloriskop, barvni fotometer in podobno. Pri oceni barve moramo biti posebej pozorni na diamante, ki fluosrescirajo. Le-ti namreč tudi fosforescirajo, kar v praksi pomeni, da bo barva diamanta bolj modrikasta oziroma bo ovrednotena boljše kot bi smela dejansko biti. Fluorescenco opazujemo v popolnoma zatemnjenem prostoru in z uporabo primerjalnih vzorcev opišemo fluorescenco glede na njeno jakost:

brez fluorescence

rahla fluorescenca

srednja fluorescenca

močna fluorescenca


ČISTOST

Razvrščanje diamantov glede na njihovo čistost v t.im. kakovostne razrede čistosti se je začelo na začetku tega stoletja. Ločili so čiste kamne (pure) in tiste z vključki (pique). Sledili sta oznaki »loupe clean« za diamante, ki pri opazovanju z lupo niso imeli vidnih vključkov. GIA je prva postavila moderno osnovo za določanje čistosti na podlagi opazovanja diamanta z lupo z 10-kratne povečave. To merilo velja še danes. Lestvica za vrednotenje čistosti ima poenoteno izrazoslovje, sama vsebina pa se razlikuje in jo v različnih državah različno vrednotijo. Pri določanju čistosti ne opazujemo samo vključkov, temveč tudi zunanje pojave, ki so nastali na dragulju kot posledica obdelovanja diamanta. Pri razvrščanju diamantov glede na njihovo čistost so pomembni videz, vrsta, velikost in položaj vključka v diamantu. Poznamo vključke trdne faze: oblak, točkasti vključek in kristal. Oblak je skupek majhnih kristalov, točkasti vključek je samostojen trdni vključek, večji od 5 mikrometrov, kristal pa je trdni vključek, ki ima že vidno kristalno obliko. Pri vrednotenju čistosti zaradi trdnih vključkov upoštevamo tudi pojavljanje razpok. Črte in ploskve rasti ter dvojčičenja upoštevamo pri določanju čistosti, če so obarvane in s tem vplivajo na videz diamanta.
 

Lcbrez vidnih notranjih vključkov, popolnoma prozoren
VVS (VVS1, VVS2)zelo zelo majhni vključki, zelo težko vidni z lupo 10-kratne povečave
VS (VS1, VS2)zelo majhni vključki, težko vidni z lupo 10-kratne povečave
SI (SI1, SI2)majhni vključki, lahko vidni z lupo 10-kratne povečave, niso vidni skozi glavno ploskev diamanta s prostim očesom
P1 (Pique 1)vključki so razločno vidni z lupo 10-kratne povečave, vendar ne vplivajo na briljanco; vidni s prostim očesom na zgornji strani diamanta
P2 (Pique 2)večji in / ali številnejši vključki, opazni na zgornji strani s prostim očesom in nekoliko vplivajo na briljanco
P3 (Pique 3)veliki in / ali številnejši vključki, lahko opazni s prostim očesom, vplivajo na briljanco

Tabela 2: Lestvica čistosti diamantov glede na vidnost vključkov pri opazovanju z lupo 10-kratne povečave

Zunanji pojavi so pojavi, ki so nastali pri brušenju ali poliranju diamanta ali pa so ostanki prvotnega kristala. Tako določamo sledove brušenja, ostanke neobdelanega kamna, trikotno oblikovanje sledove rasti kristala, ki postanejo včasih vidni šele po jedkanju, pregrete ploskve, zelo drobno valovito rondisto, površinske poškodbe, kot so razpoke na površini kamna ali laserske luknje.

(SLIKA: PREDSTAVITEV VKLJUČKOV IN ZUNANJIH POJAVOV V IDENTIFIKACIJSKEM DIAGRAMU)

Vključke v diamantu označujemo vedno z rdečo barvo.

Po vključkih lahko zanesljivo prepoznavamo diamante. Zato jih zapisujemo v identifikacijske diagrame, ki prikazujejo število, položaj in naravo vključkov, kot jih opazimo z lupo 10-kratne povečave. Vključke vnašamo v diagram z rdečo barvno, zunanje pojave pa z zeleno. Pri tem uporabljamo mednarodne simbole, s katerimi označujemo vrsto in naravo vključka ali zunanjega pojava.

Diagram zgornjega dela diamanta prikazuje vse vključke in pojave, ki so vidni iz zgornjega dela in so pod osrednjo ploskvijo ali pod katero koli ploskvijo zgornjega dela. Izjema so vključki in pojavi, ki so vidni z zgornje strani, a so na površini spodnjega dela kamna ali pa se s površine spodnjega dela kamna širijo v njegovo notranjost. Na diagramu spodnjega dela so narisani še vključki in pojavi, ki so vidni samo s spodnjega dela kamna. Vključki in pojavi so narisani enkrat. Izjema so srazpoke, ki se začno v zgornjem delu in se nadaljujejo prek rondiste v spodnji del. Odboji vključkov od posameznih faset brusa so narisani samo v primeru, če vplivajo na čistost.

 
BRUS

Najprej vpliva na oceno brusa prvi vtis, ki ga naredi diamant na ocenjevalca. Sem spadat predvsem lepota in briljanca, ki pravzaprav pomenita subjektivno oceno vsakega posameznika. Nato sledi ocena na podlagi dejanskih razmerij brusa. Pri tem na celotnem brusu določimo simetrijo in napake, ki so nastale pri brušenju. Kakovost brusa razvrstimo glede na razmerja in simetrijo brusa na štiri kakovostne razrede:

zelo dober

dober

srednji ali slab.

Simetrijske napake opazujemo z lupo 10-kratne povečave. Opišemo jih glede na vpliv na briljanco ter glede na njihovo vidnost. Zunanje pojave navadno opišemo že pri pregledovanju vključkov, kjer jih vrišemo v identifikacijski diagram. Ali bomo zunanje pojave upoštevali pri vrednotenju brusa ali pri vrednotenju čistosti, ni pomembno. Bistveno je, da je vrednotenje objektivno in končna ocena čim bližje resnici. Poleg simetrijskih elementov ovrednotimo v tem delu razvrščanja kakovosti tudi kakovost poliranja in sijaj, ki je s tem povezan.
 

MASA

Maso diamantov izražamo v karatih z mednarodno oznako ct. Sam izraz karat je verjetno grškega izvora (karation) in označuje zrna rožiča, ki imajo razmeroma stalno maso med 0,197 in 0,216 grama. Danes merimo maso z natančnimi karatnimi tehtnicami. Masa 1 karata je 0,200 grama.

Premer v milimetrih     2,0     2,5     2,7     3,0     3,4     3,8     4,1     5,2     6,5     8,2

Masa v karatih         0,03   0,05   0,07   0,10   0,15   0,20   0,25   0,50   1,00   2,00

Če je kamen vkovan v nakitu, lahko ocenimo njegovo maso glede na prmer kamna. Pri tem moramo določiti vrsto in oceniti kakovost brusa, določiti je treba debelino rondiste in višino spodnjega ter zgornjega dela briljanta. Za večino brusov so znane enačbe, ki nam pomagajo oceniti maso briljantov.

Pri idealnem okroglem briljantu izmerimo premer, nato pa po npr. Scharffenbergerjevi enačbi izračunamo njegovo maso:

G = R2 x H x f

 G … masa v karatih

R … premer v milimetrih

H … višina kamna v milimetrih

f … faktor 0,0067

Poleg omenjene enačbe poznamo še druge, ki so tako prirejene za različne bruse, da lahko razmeroma natančno ocenimo maso diamantov ne glede na to, da so vkovani v nakitu in jih ne moremo stehtati s karatno tehtnico.

Cena diamanta je podana na karat. Zato so cenovni razredi določeni glede na maso diamantov, npr. razred do 0,01 ct do 0,05 ct; od 0,05 ct do 0,10 ct itn.

 
CERTIFIKAT

Certifikat je potrdilo o kakovosti diamanta. Vsebovati mora čim več podatkov o diamantu. Navedene morajo biti masa diamanta, barva, čistost in kakovost brusa. Popolnejši certifikati imajo označene vključke in zunanje pojave v identifikacijskih diagramih, opisan brus s simetrijskimi elementi, fluorescenco in še vse druge lastnosti, ki vplivajo na kakovost diamanta. Certifikat se dobi zraven briljanta velikosti do 0,50 karata.